Denar ali življenje?

Denar ali življenje!

Zahteva, ki jo tako ali drugače izrekajo roparji in jo večina vendarle vidi samo v filmskih prizorih, se je te dni spremenila v našo vsakodnevno realnost.

Koronavirus dan za dnem pobira številna življenja in povzroča neizmerno škodo.

Svet, ki ga poznamo, bomo odslej lahko jasno delili na dve zgodovinski obdobji – na svet »pred korono« in na »svet po koroni.«

Kaj vse se bo spremenilo, je v tem trenutku še težko napovedati. Toda jasno je, da bodo spremembe tektonske.

Več kot 100 odstotna rast obiskanosti naše spletne strani v zadnjem mesecu (preko 234.000 unikatnih obiskovalcev, več kot 350.000 klikov) dokazuje, da so se vsaj bralci definitivno preselili na splet.

Verjetno tudi zaradi izolacije. Ampak vseeno – mnogi, ki bodo danes na spletu našli vse potrebne informacije, bodo na spletu najbrž tudi ostali.

To pomeni velik pospešek umiranju starih časopisnih gigantov. Kdo bo še kupoval medije, ki izhajajo z zamudo in informacije tiskajo na trupla mrtvih dreves?

To je iz dneva v dan bolj nesprejemljivo, neekološko in zamudno.

Da ne govorimo o tem, da čas in virusi intenzivno redčijo tudi publiko tradicionalnih bralcev slovenskih časopisov.

Podobno je na drugih področjih. Meje, ki bodo ali so že vzpostavljene, se bodo obdržale še dolga leta.

Globalne verige dobaviteljev, ki so jih prizadele že Trumpove trgovinske vojne, bo dokončno sesula še korona. Že danes je postalo politično nesprejemljivo, da je potrebno maske nabavljati iz Kitajske, ki jih proizvede za polovico potreb sveta.

V Sloveniji bi jih lahko izdelovala Tosama. Če bi jo imeli.

Slovenske državljane bi lahko iz sveta v domovino vračala Adria ali pa Air Slovenija. Če bi ju imeli.

Toda ne, naši politiki so »šparali« na napačnih koncih, zato pa sedaj plačujemo veliko ceno. Tudi v človeških življenjih.

To se bo spremenilo.

Samooskrba bo znova postala cenjena beseda. Veliko več bo znova potrebno narediti doma. Morda bo nekoliko dražje, morda bo standard nekoliko padel – toda tudi to je cena varnosti, kar smo na težji način spoznali prav zaradi pandemije.

Smrtonosni koronavirus nas je, kakor vsak ropar, prikrajšal za marsikaj. Predvsem za svobodo, stike, bližino drugih ljudi.

Po drugi strani nam je pokazal, kar je res pomembno. Nas izenačil, v trpljenju in smrti in ob solidarnosti z drugimi.

Pokazal je na nepomembnost pehanja za bogastvom in neprecenljivost zdravja.

Vzel nam je življenja številnih dobrih ljudi, hkrati pa nam je vzel tudi denar.

Toda opazno je bilo, da so se ob tej zahtevi ta trenutek največjega »nevidnega sovražnika človeštva«, ki je od nas zahteval »denar ali življenje«, države odzvale različno.

Paradoksalno je, da so nekatere – predvsem ZDA in evropske države – na prvo mesto dolgo, predolgo časa postavljale denar.

Ameriški predsednik je še pred nekaj dnevi želel gospodarstvo ponovno pognati že ob koncu velikonočnih praznikov, v evropskih državah pa »kitajskih« omejevalnih ukrepov niso želeli uvesti, ker bi to lahko škodilo gospodarstvu.

Rezultat je bil, da so bila izgubljena številna življenja.

Tudi zato se morda Kitajska v delu medijev sedaj tako fanatično obtožuje, češ da je predolgo molčala, prikrivala prave razmere pandemije in da je nekako kriva za tragedijo celotnega sveta.

Kajti Kitajska je v resnici ravnala precej drugače. Predvsem pa se je, soočena z zahtevo korone »denar ali življenje« - odločila za življenje.

Na to opozarja John Ross, sodelavec Chongjangškega inštituta za finančne študije in nekdanji direktor oddelka poslovne politike za župana Londona.

Po njegovi oceni bo boljši odziv Kitajske na krizo leta 2008 in krizo v letu 2020 privedel do »geopolitičnega premika v korist Pekinga.«

In dalj časa kot bo Washington trmasto vztrajal pri svojih napakah – večji bo ta premik.

Kitajska je namreč ob izbruhu pandemije izbrala ostre ukrepe in pandemijo hitro spravila pod nadzor. Lahko bi tudi rekli, da je Kitajska v tem primeru dala prednost človeškim življenjem pred ekonomijo – in s tem paradoksalno, rešila tako življenja, kot gospodarstvo.

Na Kitajskem so namreč človekove pravice razumeli drugače kot na »zahodu«.

Speaking of competiveness now

It is just insane

Interview of the German Economy Minister Altmaier: “Although European solidarity is important, the key task is to strengthen the competitiveness of EU economies. Innovation is more important than subsidies”https://t.co/8CYWOS4TUj

— Sébastien Cochard (@SebCochard_11) March 24, 2020

»Ob smrtonosni epidemiji je najpomembnejša človekova pravica ostati živ. In za resničnega človeka najpomembnejše vprašanje v življenju ni, ali boste lahko dostopali do Facebooka, ali glasovali za politike, ki vam bodo na volitvah obljubili nekaj in nato naredili nekaj čisto drugega, pač pa, da res ostanete živi, ko ste soočeni s smrtonosno grožnjo in da imate primeren standard življenja, zdravniško oskrbo in da je poskrbljeno za številne druge skrbi ljudi,« ocenjuje raziskovalec John Ross.

In čeprav se Kitajska na zahodu velikokrat podcenjuje, se je v tem primeru izkazalo, da so Kitajci ravnali prav.

Evropska komisija je sicer Kitajsko takoj napadla, češ da se gre Peking s svojo »politiko pomoči« nekakšne geopolitične igrice, toda večino držav, ki so v obupu in ob izostanku pomoči iz Bruslja še kako rade sprejemale kitajsko pomoč, to ni posebej ganilo.

To sicer ne velja za Slovenijo, v kateri vlada kratkovidno noče sprejeti pomoči Alibabe, ker jo je pač »zrihtal Čeferin«, toda večina drugih držav po svetu je od Pakistana prek Italije pa do Hrvaške hvaležno sprejemala tone in tone pomoči, ki jo je pošiljala Kitajska.

Pa kaj pri nas nihče ne zna povedati temu lastniku Alibabe, da mora za maske poklicati Joži Tonin in bo posel sklenjen.

— Andrej Albreht (@dreychee) April 8, 2020

Seveda je bilo v tem tudi veliko politike, toda velike sile so tako ravnale zmeraj – spomnimo se samo Marshallovega načrta.

In kaj smo v tem času videli v Evropi in ZDA?

Najhujše primere grabežljivosti, sebičnosti, cinizma in neobčutljivosti.

Evropske države so si z letališč druga drugi kradle zaščitne maske in respiratorje, že plačano blago s strani tretjih držav so ameriški posredniki preusmerjali na letališča v ZDA, države so tekmovale druga proti drugi, se pulile za opremo in škodovale druga drugi.

Razočaranje Italijanov nad takšno Evropsko unijo je bilo pristno in bo imelo dolgotrajne posledice.

Razlika v pristopu boja proti Covid-19 pa bo imela tudi drugačne posledice. Kitajska je celotna mesta zaprla in izvajala rigorozne ukrepe. To je za tiste znotraj blokiranih mest predstavljalo zelo hud pritisk, toda po drugi strani so bili ti ukrepi nujni za zajezitev pandemije.

V Evropi, tudi Sloveniji je bilo drugače.

Ukrepi so bili, tudi po objektivnih meritvah Univerze v Oxfordu, ki smo jih objavili najprej dolgo časa »podpovprečno ostri«, nato nekoliko čudaški in verjetno neustavni (omejevanje na prosto gibanje v občinah), predvsem pa niso bili tako usmerjeni v iskanje prenašalcev in hitro izolacijo okuženih, kot je bilo to izvedeno na Kitajskem.

Posledice je zato lahko predvideti že danes – ob poroznih mejah se tako Sloveniji kot ostalim državam EU lahko obeta navidezen in hiter konec pandemije, toda z neprestanimi novimi izbruhi bolezni Covid-19, ki bodo še mesece in verjetno leta hromili življenje v vsaki posamični državi in celotni Evropi.

Nauk te zgodbe je preprost: Če bi nekoliko manj razmišljali o »škodi za gospodarstvo« in hitro ter rigorozno izvedli »kitajske« ukrepe tudi v Evropi in Sloveniji, če bi izbrali interese življenja in ne interese denarja in kapitala, potem bi bilo danes bolje tako za življenje kot za kapital.

Evropska politika pa je ravnala drugače. Predolgo je cincala, predolgo je kalkulirala in odlašala ostrejše ukrepe, da ne bi škodila kapitalu – s tem pa je ogrozila človeška življenja in na koncu najbolj škodila tudi gospodarstvu samemu.

Zahodni mediji so bili več mesecev polni napadov na »kitajske komunistične metode« boja proti koronavirusu, da bi na koncu, 20. marca, britanski Guardian vendarle skrušeno priznal, da so te ostre metode in družbeno distanciranje »dale rezultate.«

Pa kljub temu je britanski premier Boris Johnson še nedavno nakladal o »čredni imunosti«, Donald Trump pa blebetal o cepivu (in ga poskusil ukrasti Evropi), vse dokler Johnson ni fasal okužbe s Covid-19, po ZDA pa so ljudje pričeli umirati kot muhe.

Both #BorisJohnson and @realDonaldTrump mocked #Coronavirus and failed to act early. Britain will have the most coronavirus deaths in Europe, and the US leads the world. Not a concidence... #Trump #COVID19 https://t.co/CjGR6yQf6C

— Andy Ostroy (@AndyOstroy) April 9, 2020

Evropske države so se zaradi zavračanja »kitajskega komunizma« in zaradi svoje slepe zaverovanosti v to, da morajo bolezni pristopiti drugače - »z večjim posluhom za človekove pravice«, na koncu znašle v pasti in pred tragedijo, ki vsak dan odnaša tisoče življenj.

Medtem pa je »diktatorska komunistična Kitajska« Wuhan končno znova razglasila za odprto mesto.

V ZDA vse lokalne žrtve zaradi novega koronavirusa doslej že presegajo število vseh mrtvih ameriških vojakov v zadnjih šestih vojnah.

Mrtvih bo na koncu zagotovo več, kot so jih ZDA imele celo v prvi svetovni vojni.

Dvig nezaposlenosti v ZDA pa je že tako velik, da ga je težko spraviti na grafe.

Medtem pa se nekateri še zmeraj norčujejo iz Kitajske. Na primer predsednica Evropske komisije, ki je podpisala strupeno pismo, v katerem je opozarjala na Kitajske slabe namene s humanitarno pomočjo, po drugi strani pa za državljane Evropske unije ni znala narediti nič drugega, kot da si je pred kamerami – oprala roke.

Nauk zgodbe za evropske in slovenske politike je preprost: Ko naslednjič še kakšen ropar v obliki koronavirusa ali česarkoli podobno grozljivega od vas zahteva »denar ali življenje« - izberite življenje, ne denar.

Kajti tokrat ste izbrali denar – in tako izgubili oboje.